Avtor: Halima Bashir & Damian Lewis
Prevod: Solze puščave
Založba: Učila International 2009 (339 strani, mehka vezava)
Prevedla: Nina Drnstvenšek
Prevedla: Nina Drnstvenšek
Ocena: 4 ★★★★
Kategorija: biografija (biography), avtobiografija (authobiography), osebna izpoved (memoir)
Glavni liki: Halima Bashir
Kraj dogajanja: Darfur (Sudan-Afrika), London (Velika Britanija)
GOODREADS
GOODREADS
OPIS
Spomini na preživetje v Darfurju.
Halima je pripadnica afriškega plemena Zagava iz Sudanske pokrajine Darfur. Vzgajana v bojevitem duhu in veri v enakopravnost z okoliškimi arabskimi prebivalci, Halima odraste v neustrašno dekle z neomajno željo po znanju in se na svoji poti do cilja ne ukloni nobeni grožnji. Po prvem srečanju z arabsko nestrpnostjo do črnskih plemen njena odločnost še naraste; s trdovratno voljo se upre predsodkom svojih učiteljic in drugih učenk ter uspešno dokonča šolanje. Odloči se postati vaška zdravnica, da bi s svojim znanjem koristila svojemu ljudstvu. A leta 2003 se Halimin svet poruši, ko v državi izbruhne etična vojna. Na svoji lastni koži občuti grozodejstva vojnih zločinov in obupana skuša pomagati brezštevilnim žrtvam vsakodnevnih napadov in posilstev. Ta resnična zgodba je njena izpoved, ki še vedno pustoši po darfurskem ozemlju.
Halima Bashir je pred etično grožnjo pobegnila v Veliko Britanijo. S to knjigo in svojimi političnimi nastopi vztrajno opozarja na razmere v rodnem Darfurju in pretresljiva dejanja etične nestrpnosti.
Če vas zanima Halimina zgodba, jo preberite. Ne bo vam žal.
Lep pozdrav od Knjigoljubke Maje
Halima je pripadnica afriškega plemena Zagava iz Sudanske pokrajine Darfur. Vzgajana v bojevitem duhu in veri v enakopravnost z okoliškimi arabskimi prebivalci, Halima odraste v neustrašno dekle z neomajno željo po znanju in se na svoji poti do cilja ne ukloni nobeni grožnji. Po prvem srečanju z arabsko nestrpnostjo do črnskih plemen njena odločnost še naraste; s trdovratno voljo se upre predsodkom svojih učiteljic in drugih učenk ter uspešno dokonča šolanje. Odloči se postati vaška zdravnica, da bi s svojim znanjem koristila svojemu ljudstvu. A leta 2003 se Halimin svet poruši, ko v državi izbruhne etična vojna. Na svoji lastni koži občuti grozodejstva vojnih zločinov in obupana skuša pomagati brezštevilnim žrtvam vsakodnevnih napadov in posilstev. Ta resnična zgodba je njena izpoved, ki še vedno pustoši po darfurskem ozemlju.
Halima Bashir je pred etično grožnjo pobegnila v Veliko Britanijo. S to knjigo in svojimi političnimi nastopi vztrajno opozarja na razmere v rodnem Darfurju in pretresljiva dejanja etične nestrpnosti.
MNENJE IN VTISI
Solze puščave je avtobiografija Halime Bashir, deklice iz Darfurja. Izvemo njeno zgodbo od otroštva, do življenja v Londonu. Knjiga je zanimiva, ker opisuje življenje in običaje Afričanskih muslimanov in plemena Zagave. Je pa tudi žalostna in tragična zaradi vojnih grozot, ki so se zgodile v Darfurju. Vsekakor na bralcu pusti nek pečat. Zgodba Halime je zelo čustvena. Pove nam svoja doživetja, občutke in reakcije. Knjiga te hkrati nasmeji in razžalosti. Vsekakor je vredna, da jo prebereš. Jaz sem jo brala počasi, ker določene teme so težke in potrebuješ vmes malo pavze za razmislek. Določeni odlomki pa so me tako nasmejali, da sem jo z veseljem brala naprej. Tole recenzijo ne morem napisati brez razkritja vsebine. Moram iti čez Halimino zgodbo ponovno. Zato vas opozarjam na ''SPOILER ALERT''.
Najprej spoznamo Halimo. Bila je prvorojenka in starša sta jo oboževala. Predvsem oče. Bila je temnopolta deklica z belo trepalnico. Prav zaradi te bele trepalnice se je vsem zdela posebna. Kajti to je redkost. Oče je verjel v njo, da bo nekoč počela velike stvari v življenju, da se bo znala postaviti zase. Njen oče je bil premožen, vendar se je na ženino željo preselil v revno vasico. V vasi so se preživljali z živino in delom okoli doma. Oče je edini imel avto v vasi in medtem, ko se je vozil v službo v mesto, je prevažal tudi ostale. Vzgojo otrok je prepustil ženi in tašči. Babica Suma je imela vedno glavno besedo. Otroke je silila delati, jih tepla in kaznovala. Kljub temu, da so se je bali, so jo imeli zelo radi. Oče z njenim načinov vzgoje ni bil ravno zadovoljen, ampak hkrati je vedel, da jim bo trda roka pokazala kako se soočiti z življenjem. Verjel je, da je Halima najpametnejša v družini, zato jo je poslal na šolanje v mesto namesto v vaško šolo. Tako se je Halima pri osmih letih preselila v mesto h stricu. V šoli so prevladovale Arabke, ki so se spravljale na Afriške deklice. Afričanke so morale čistiti šolo. Če je katera zjutraj zaspala, je za kazen čistila stranišča. Halima se je uprla Arabkam in učiteljicam, ki so jih podpirale. Oče pa je podkupil ravnateljico, da so jo začele bolj ceniti. Čeprav so jo še vedno gledale postrani.
Med počitnicami se je Halima vračala v rodno vas. Brata sta bila ljubosumna nanjo. Zato je bil kriv tudi oče, ker je Halimi vedno kupoval boljše reči in darila kot njima. Halima opisuje, da se med odnosom očeta do otrok opazi, da je imel njo raje. Tudi ona je oboževala njega. Brata sta to opazila in spletkarila proti njej. Halima je velikokrat očeta prosila za nasvet. Ko bereš knjigo, začutiš to posebno vez med njo in očetom. Mama je imela vse otroke enako rada, ni delala nobenih razlik. Babica pa je imela najraje najmlajšega Omarja, ki je bil najbolj nagajiv in se je rad pretepal. Kot babica sama, pravi Halima, ko govori o njunem odnosu.
Halima je zaključila osnovno in srednjo šolo v mestu kot najboljša učenka na šoli. Oče je ves ponosen prišel na podelitev spričevala. Halimina želja od majhnih nog je bila postati vaška zdravnica, ker v vasi niso imeli zdravnika. Zato je odšla v Kartun študirati medicino. Tisti čas so že Arabci začeli počasi napadati Afričane v Sudanu. Tako se je tudi vojska začela vmešavati v študij. Arabci so vsi diplomirali z odliko, tudi tisti, ki niso bili prisotni na izpitih. Ostali pa so komaj zdelali študij. To je bilo zelo nepravično. Halima je imela odlične ocene, na razgovoru pa so jo komaj spustili skozi. Vmes so za nekaj časa tudi zaprli fakulteto in takrat se je Halima vrnila domov. V Sudanu je vladalo izredno stanje, ko ni bilo ne miru ne napada. Samo čakali so lahko, kako se bo razpletlo. Takrat so se veliko pogovarjali o napadih ter uporih in Halima se je začela zavedati kaj se dogaja, kakšna nevarnost jim preti.
Po končanem študiju je začela delati v mestni bolnišnici. Na skrivaj je pomagala Afriškim ranjencem. Po pogovoru z novinarjem, jo ugrabi tajna policija, da jo opozorijo, da vedo kaj počne. Nato so jo premestili v neko Darfursko vas, ki je imela majhno bolnišnico z minimalno oskrbo. Tudi tam je na skrivaj pomagala ranjencem. Nekega dne so Arabski vojaki vdrli v dekliško šolo in posilili vse deklice in učiteljice. Halima jih je vzela v bolnišnico in oskrbela. Zaradi tega jo tajna policija ponovno ugrabi. Več dni so jo imeli zaprto, kjer so jo posiljevali in pretepali. To je bil najbolj grozen odlomek v knjigi. Halima opisuje kako so si jo vojaki več ur podajali. Bila je privezana in trpela neznosne bolečine. Zraven so jo tepli in rezali z nožem. Od bolečin je omedlevala in sploh ni več čutila ničesar. Želela si je, da bi umrla. Minila jo je volja do življenja. Kako se sploh take grozote lahko zgodijo? Zakaj so na svetu tako kruti ljudje? Ne morem verjeti, da se to res dogaja. Ko sem brala ta odlomek, sem imela solzne oči in za nekaj časa sem morala knjigo odložit. Po tem tragičnem dogodku se vrne v vas k staršem, ki jo ponovno postavijo na noge. Poroči se z bratrancem, ki je zaradi uporništva moral pobegniti v London. Nato pa je prišel trenutek, ko helikopterji napadejo in požgejo njeno vas. Halima se je takrat ločila od svoje družine. Očeta so ubili, brata sta se pridružila upornikom, mama in sestra sta odšli v mestu h stricu. Med bežanjem se je bala, da ji pot nebi prekrižala tajna policija. Naletela je na priložnost, da pobegne v London in jo izkoristila.
Življenje v Londonu je bilo težko. Prošnjo za azil so ji večkrat zavrnili in do nje bili zelo neprijazni. Bila je popolnoma sama v domu beguncev. Ker so nekateri begunci izkoriščali Britanijo in prišli iz držav, kjer ni vojne, je bila Britanija do vseh nezaupljiva. Halimi uspe najti svojega moža v Londonu, preselita se skupaj in kmalu dobita otroka. Azila pa še vedno ni, zato se Halima obrne na medije in svojo zgodbo deli s celim svetom.
Z vami sem delila celotno Halimino zgodbo, ki me je res prevzela. Iz medijev smo tudi mi izvedeli kaj se je dogajalo v Darfurju. Vendar, ko bereš zgodbo od osebe, ki je to doživela, so čisto drugačni občutki in drugačno mišljenje. Verjamem, da je marsikatera deklica imela še hujšo in krutejšo usodo od Halime.
Halima opisuje tako tragične kot vesele dogodke. Knjiga me je tudi zelo nasmejala. Naj vam predstavim najbolj smešen dogodek. Oče je kupil televizor in tako so postali prvi v vasi, ki so imeli televizijo. Po vasi so se govorice zelo hitro širile in kmalu so vsi pohiteli pogledat to novo napravo. Najprej so k njim začeli prihajati vaški otroci gledat televizijo, potem pa še vsi odrasli. Babica Suma je bila proti temu. Stala je na vratih in podila ljudi domov. Še s palico jih je preganjala. Postavila se je pred vrata in vpila: "Ti si bil že včeraj. Zakaj si spet prišel? Pojdi domov!" Babici so se vsi smejali, otroci pa so bili veseli, da se je spravljala na sosede in ne na njih.😊
V knjigi so opisani tudi njihovi običaji. Najbolj zanimiv mi je bil poročni obred. Ženinovo sorodstvo pripravi prostor, kjer bo potekal obred, nevestino sorodstvo pa skrije nevesto. Nato se dobijo obe strani in začnejo se pogajanja. Ženin mora nevesto kupiti, pogajanje pa se mora čim dlje zavleči za bolj srečen zakon. Bolj glasni so, boljši bo zakon. Tukaj je bila spet glavna babica. Halima pravi: hujši, ko je bil prepir, bolj je babica uživala. Po pogajanjih ženin poišče nevesto in jo pelje v prostor za obred in poroka se začne. Zanimivo mi je brati o drugi kulturi in običajih. Kaj pa vam?
Najprej spoznamo Halimo. Bila je prvorojenka in starša sta jo oboževala. Predvsem oče. Bila je temnopolta deklica z belo trepalnico. Prav zaradi te bele trepalnice se je vsem zdela posebna. Kajti to je redkost. Oče je verjel v njo, da bo nekoč počela velike stvari v življenju, da se bo znala postaviti zase. Njen oče je bil premožen, vendar se je na ženino željo preselil v revno vasico. V vasi so se preživljali z živino in delom okoli doma. Oče je edini imel avto v vasi in medtem, ko se je vozil v službo v mesto, je prevažal tudi ostale. Vzgojo otrok je prepustil ženi in tašči. Babica Suma je imela vedno glavno besedo. Otroke je silila delati, jih tepla in kaznovala. Kljub temu, da so se je bali, so jo imeli zelo radi. Oče z njenim načinov vzgoje ni bil ravno zadovoljen, ampak hkrati je vedel, da jim bo trda roka pokazala kako se soočiti z življenjem. Verjel je, da je Halima najpametnejša v družini, zato jo je poslal na šolanje v mesto namesto v vaško šolo. Tako se je Halima pri osmih letih preselila v mesto h stricu. V šoli so prevladovale Arabke, ki so se spravljale na Afriške deklice. Afričanke so morale čistiti šolo. Če je katera zjutraj zaspala, je za kazen čistila stranišča. Halima se je uprla Arabkam in učiteljicam, ki so jih podpirale. Oče pa je podkupil ravnateljico, da so jo začele bolj ceniti. Čeprav so jo še vedno gledale postrani.
 |
| Halimini občutki ob vrnitvi v vas med šolskimi počitnicami. |
Med počitnicami se je Halima vračala v rodno vas. Brata sta bila ljubosumna nanjo. Zato je bil kriv tudi oče, ker je Halimi vedno kupoval boljše reči in darila kot njima. Halima opisuje, da se med odnosom očeta do otrok opazi, da je imel njo raje. Tudi ona je oboževala njega. Brata sta to opazila in spletkarila proti njej. Halima je velikokrat očeta prosila za nasvet. Ko bereš knjigo, začutiš to posebno vez med njo in očetom. Mama je imela vse otroke enako rada, ni delala nobenih razlik. Babica pa je imela najraje najmlajšega Omarja, ki je bil najbolj nagajiv in se je rad pretepal. Kot babica sama, pravi Halima, ko govori o njunem odnosu.
Halima je zaključila osnovno in srednjo šolo v mestu kot najboljša učenka na šoli. Oče je ves ponosen prišel na podelitev spričevala. Halimina želja od majhnih nog je bila postati vaška zdravnica, ker v vasi niso imeli zdravnika. Zato je odšla v Kartun študirati medicino. Tisti čas so že Arabci začeli počasi napadati Afričane v Sudanu. Tako se je tudi vojska začela vmešavati v študij. Arabci so vsi diplomirali z odliko, tudi tisti, ki niso bili prisotni na izpitih. Ostali pa so komaj zdelali študij. To je bilo zelo nepravično. Halima je imela odlične ocene, na razgovoru pa so jo komaj spustili skozi. Vmes so za nekaj časa tudi zaprli fakulteto in takrat se je Halima vrnila domov. V Sudanu je vladalo izredno stanje, ko ni bilo ne miru ne napada. Samo čakali so lahko, kako se bo razpletlo. Takrat so se veliko pogovarjali o napadih ter uporih in Halima se je začela zavedati kaj se dogaja, kakšna nevarnost jim preti.
Po končanem študiju je začela delati v mestni bolnišnici. Na skrivaj je pomagala Afriškim ranjencem. Po pogovoru z novinarjem, jo ugrabi tajna policija, da jo opozorijo, da vedo kaj počne. Nato so jo premestili v neko Darfursko vas, ki je imela majhno bolnišnico z minimalno oskrbo. Tudi tam je na skrivaj pomagala ranjencem. Nekega dne so Arabski vojaki vdrli v dekliško šolo in posilili vse deklice in učiteljice. Halima jih je vzela v bolnišnico in oskrbela. Zaradi tega jo tajna policija ponovno ugrabi. Več dni so jo imeli zaprto, kjer so jo posiljevali in pretepali. To je bil najbolj grozen odlomek v knjigi. Halima opisuje kako so si jo vojaki več ur podajali. Bila je privezana in trpela neznosne bolečine. Zraven so jo tepli in rezali z nožem. Od bolečin je omedlevala in sploh ni več čutila ničesar. Želela si je, da bi umrla. Minila jo je volja do življenja. Kako se sploh take grozote lahko zgodijo? Zakaj so na svetu tako kruti ljudje? Ne morem verjeti, da se to res dogaja. Ko sem brala ta odlomek, sem imela solzne oči in za nekaj časa sem morala knjigo odložit. Po tem tragičnem dogodku se vrne v vas k staršem, ki jo ponovno postavijo na noge. Poroči se z bratrancem, ki je zaradi uporništva moral pobegniti v London. Nato pa je prišel trenutek, ko helikopterji napadejo in požgejo njeno vas. Halima se je takrat ločila od svoje družine. Očeta so ubili, brata sta se pridružila upornikom, mama in sestra sta odšli v mestu h stricu. Med bežanjem se je bala, da ji pot nebi prekrižala tajna policija. Naletela je na priložnost, da pobegne v London in jo izkoristila.
Življenje v Londonu je bilo težko. Prošnjo za azil so ji večkrat zavrnili in do nje bili zelo neprijazni. Bila je popolnoma sama v domu beguncev. Ker so nekateri begunci izkoriščali Britanijo in prišli iz držav, kjer ni vojne, je bila Britanija do vseh nezaupljiva. Halimi uspe najti svojega moža v Londonu, preselita se skupaj in kmalu dobita otroka. Azila pa še vedno ni, zato se Halima obrne na medije in svojo zgodbo deli s celim svetom.
 |
| Halimini občutki o življenju v Londonu. |
Z vami sem delila celotno Halimino zgodbo, ki me je res prevzela. Iz medijev smo tudi mi izvedeli kaj se je dogajalo v Darfurju. Vendar, ko bereš zgodbo od osebe, ki je to doživela, so čisto drugačni občutki in drugačno mišljenje. Verjamem, da je marsikatera deklica imela še hujšo in krutejšo usodo od Halime.
Halima opisuje tako tragične kot vesele dogodke. Knjiga me je tudi zelo nasmejala. Naj vam predstavim najbolj smešen dogodek. Oče je kupil televizor in tako so postali prvi v vasi, ki so imeli televizijo. Po vasi so se govorice zelo hitro širile in kmalu so vsi pohiteli pogledat to novo napravo. Najprej so k njim začeli prihajati vaški otroci gledat televizijo, potem pa še vsi odrasli. Babica Suma je bila proti temu. Stala je na vratih in podila ljudi domov. Še s palico jih je preganjala. Postavila se je pred vrata in vpila: "Ti si bil že včeraj. Zakaj si spet prišel? Pojdi domov!" Babici so se vsi smejali, otroci pa so bili veseli, da se je spravljala na sosede in ne na njih.😊
V knjigi so opisani tudi njihovi običaji. Najbolj zanimiv mi je bil poročni obred. Ženinovo sorodstvo pripravi prostor, kjer bo potekal obred, nevestino sorodstvo pa skrije nevesto. Nato se dobijo obe strani in začnejo se pogajanja. Ženin mora nevesto kupiti, pogajanje pa se mora čim dlje zavleči za bolj srečen zakon. Bolj glasni so, boljši bo zakon. Tukaj je bila spet glavna babica. Halima pravi: hujši, ko je bil prepir, bolj je babica uživala. Po pogajanjih ženin poišče nevesto in jo pelje v prostor za obred in poroka se začne. Zanimivo mi je brati o drugi kulturi in običajih. Kaj pa vam?
AVTOR
HALIMA BASHIR živi z možem in dvema otrokoma v Londonu, kjer še vedno govori javnosti o nasilju v Sudanu. V knjigi Solze puščave izvemo njeno življenjsko zgodbo.
DAMIEN LEWIS je angleški novinar, ki zadnjih dvajset let poroča o vojnah v Afriki. Za svoje poročanje iz Darfurja je dobil BBC-jevo nagrado One World. Je tudi soavtor svetovne uspešnice Sužnja, ki je bila nagrajena s knjižno nagrado Index On Censorship.
Če vas zanima Halimina zgodba, jo preberite. Ne bo vam žal.
Lep pozdrav od Knjigoljubke Maje
Ni komentarjev:
Objavite komentar